9. Jelka (Abies alba)

“Pravijo, da je Vojnik dobil ime prav po jelki, ki je bila na tem območju  včasih razširjena"

Navadna jelka ali bela jelka je dobila ime po dveh belih progah na spodnji strani iglice. Krošnja je stožčasta, v starosti pa gnezdasta. Doseže do 50 m višine. Lubje je gladko, storži pa so rjavi in rastejo pokončno na veji. Mladi storži so na začetku zeleni, nato pa po 5 mesečnem zorenju postanejo rjavi. Zreli storži nato razpadejo na drevesu. Dobro uspeva na globokih in hranilnih tleh. Je izredno sencozdržna vrsta. Rada ima sredogorja in tudi visokogorja ter družbo bukve in smreke. Živi tudi do 600 let. Ustrezajo ji hranljiva in vlažna tla. Občutljiva pa je na onesnažen zrak in tla.

Les je lahek in uporaben v gradbeništvu za izdelavo tramov in plošč, v celulozni industriji, v rudarstvu ter za izdelavo glasbil in vžigalic. Je pomembna medonosna vrsta, ki jo nabirajo čebele na iglicah prisesanih cevastih uši in kaparjev. Iz skoraj vseh delov izdelujejo eterična olja. Ljudsko jo imenujejo tudi hoja, ki izhaja iz nemškega izraza za jelko. Pravijo, da je Vojnik dobil ime prav po jelki, ki je bila na tem območju  včasih razširjena.